Zgodovinar drugačnih pogledov na slovenski prostor Slovnica vzhodnoštajerskega knjižnega jezika Ljubljanska nogometna podzveza *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Zgodovinar Marko Hanžič je na Dunaju doktoriral iz svobodnih umetnosti, filozofije in teologije, pozneje pa se je posvetil zgodovini. Pri svojem delu je pokazal veliko poznavanje literature, premišljeno je pojasnjeval vire in zelo natančno navajal podatke. Pomembna so njegova dela o staroslovenski (karantanski) zgodovini. V nasprotju s tedaj uveljavljenim deželnim zgodovinopisjem je vzhodnoalpsko in panonsko območje obravnaval kot zgodovinsko in politično celoto. Marko Hanžič se je rodil pred 340 leti (1683)  v Žirovnici.

Duhovnik, jezikoslovec in nabožni pisatelj Peter Dajnko je poskušal razviti nabožno in poučnošolsko književnost v vzhodnoštajerskem narečju. V ta namen je najbrž na Kopitarjevo pobudo leta 1824 izdal normativno slovnico vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, v kateri je uvedel nov črkopis – dajnčico. Ko je končal slovnico, je začel pripravljati še latinsko-nemško-slovenski slovar, ki ga je tudi dokončal, a se je rokopis izgubil. Istega leta kot slovnica je izšla njegova knjiga »Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi«, leta 1827 pa Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, ki pretežno obravnavajo kmečka opravila, življenje in poklice. Dajnčica je bila v rabi od 1824 do 1838. Uporabljali so jo številni štajerski nabožni pisci. V njej je bilo natisnjenih več kot 50 tisoč knjig. Leta 1831 je bila uvedena tudi v šole, vendar se je morala sedem let pozneje iz njih umakniti, saj so se pojavljale vedno močnejše zahteve po enotnem slovenskem knjižnem jeziku. Dajnčico in narečni jezik je leta 1832  strokovno zavrnil Dajnkov rojak Anton Murko v svoji slovnici. Dajnkovo delo je tudi čebelarski priročnik Čelarstvo iz leta 1831, ki velja za prvo v slovenščini napisano knjiga o čebelarstvu, ki ni prevod iz nemščine ali kakega drugega jezika. Duhovnik in jezikoslovec Peter Dajnko, čigar pomembna zasluga je v širokih slojih ljudstva prebujeno veselje do slovenske knjige, se je rodil leta 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni.

Stane Derganc sodi med športnike, ki so veliko storili za ugled slovenske gimnastike. Na olimpijskih igrah leta 1924 je bil z jugoslovansko gimnastično vrsto četrti, na olimpijskih igrah leta 1928 pa je osvojil bronasto medaljo v preskoku. Uspešen je bil tudi na svetovnih prvenstvih leta 1922 in 1926. *Posnetek Stane Derganc pa ni bil le dvakratni dobitnik olimpijskega brona, ampak tudi Verigar z znamenite serije prvih slovenskih poštnih znamk iz leta 1919, njegova podoba pa je bila motiv številne stvaritve kiparja Lojzeta Dolinarja. Po tekmovalnem obdobju je Stane Derganc, rodil se je pred 130 leti (1893) v Ljubljani, delal kot telovadni trener.

Nogomet je v Slovenijo prišel z Dunaja, na začetku 20. stoletja pa se je že tudi pri nas pojavila beseda nogomet oziroma football, ki je sprva bolj ali manj navduševal dijake na travnikih ob šolah. Prve nogometne čevlje in tudi usnjeno žogo je leta 1909 iz Prage prinesel Stanko Bloudek. Do prve svetovne vojne je bil razvoj tega športa počasen, skokovit pa je postal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo povečevati število klubov. Ti so se povezali v Ljubljansko nogometno podzvezo, ki je bila del jugoslovanske zveze. Ustanovili so jo 23. aprila 1920. Sestavljalo jo je sedem klubov. Ljubljanska sta bila Ilirija in Slovan, mariborski Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. Slovenski športni klub Maribor, en klub, Cillier SV, pa je bil iz Celja.