Jem in spim.
Svojemu telesu dajem po dobro prespani noči znova počitek.
Nimam velikih načrtov, še manj volje, da bi se jih loteval in jih uresničeval.
Sopotniki, ki so marljivi snovalci svojega življenja in v nenehnem boju za pridobivanje novega, se mi zdijo smešni.
Čemu le se pehajo za bežnimi rečmi, se sprašujem z varne razdalje udobnega naslonjača.
Nikamor se mi ne mudi.
Odlašam z opravili, kolikor je le mogoče.
Ne nalagam si novih, medtem ko se otresam tistih, ki so del mojega življenja.
Nisem razpoložen, da bi se učil in spoznaval.
Da bi gradil in se uveljavljal.
Sem mojster zakopavanja talentov.
Delam se, kot da nimam nobenih sposobnosti, kajti sicer bi bil prisiljen v delavnost.
Tega pa si moje srce ne želi.
Misli, da lahko živi brez napora.
A pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje.
In resnično je vse, kar je lepega na svetu, plod številnih odrekanj in nagrada za trdo delo.
Čim težja je pot, tem bolj se vedro srce veseli zmage nad ovirami življenja.
To je Božji aksiom.
Za lenuhe pa je načelo, ki ne potrebuje dokazov, povsem drugo.
Odrekajo se lastnemu vložku v družino in družbo, ker odklanjajo, tako pravijo, prisilo.
Suverenost si razlagajo kot izvzetost iz prizadevanj, da bi dajali od sebe, in ne kot pravico, celo dolžnost, da pomagajo pri razvoju sveta.
A ta krog se logično ne zapre, kajti vse tisto, česar lenuhi ne delajo, naredijo zanje drugi.
Med nami bodo torej vse dotlej, dokler se najdejo pridne roke, ki ustvarjajo namesto njih.
