Mali šteje približno 14,5 milijona ljudi. Na prvi pogled ni malo. A če upoštevamo njegovih 1,2 milijona km² površine, je podatek naravnost osupljiv. Pomeni namreč manj kot 12 ljudi na km², kar je ena najbolj redkih poselitev na svetu. Je pa toliko bolj pestra etnična sestava prebivalstva. Tvori ga namreč več kot 15 ljudstev, ki pa se vsa – razen Tuaregov – štejejo najprej za Malijce in šele nato za člane svoje ožje etnične skupine. Najštevilčnejše malijsko ljudstvo so Bambari, katerim pripada približno tretjina prebivalstva, najbolj prepoznavni so izrazito nomadski Tuaregi, najbolj zanimivi pa zaradi svoje kulture Dogoni.

Tako pisana je bila tudi sestava naše ekipe. Solastnik agencije in voznik Mohamed je bil Tuareg, drugi voznik Mahmud Bambar in vodnik Ali Dogon. Samo Ali je govoril angleško. V Maliju je edini uradni jezik jezik nekdanjih kolonialistov – francoščina. To je pač zasilna rešitev, ki so jo oblasti izbrale, ker se v državi sicer govori preveč jezikov. Vsaj kakšnega francoskega govorca tujec najde povsod, brez vsaj minimalnega znanja francoščine pa se ne more sporazumeti tako rekoč nikjer. Med domorodskimi jeziki je najbolj razširjena bambarščina, ki se splošno uporablja tako v trgovskih kot v upravnih zadevah. Standardno bambarščino ali katerega od njenih narečij govori kar 80 % Malijcev.

Močno prevladujoča vera v Maliju je islam. A med Dogoni je še kako živ animizem, tako da njihova življenja še vedno v veliki meri uravnava izjemno zapleten svet starodavnih mitov, simbolov in obredov. Zahodnjakom ga je prvi odkril in deloma pojasnil francoski etnolog Marcel Griaule (1898–1956).

Najvišji gospodar dogonskega vesolja je bog Ama, ki je ustvaril Sonce, Luno in zvezde. Zemlja je nastala tako, da je v prazno vrgel kepo ilovice. Ker mu je bilo všeč, kar je nastalo, si jo je izbral za zaročenko. Zemlja ima tako moško kot žensko spolovilo, ki ga predstavljata mravljišče in termitnjak. Ko ji je Ama hotel zaploditi dvojčka, poosebljeno enotnost moških in ženskih živih bitij, se mu je namera ponesrečila. Rodil se je šakal. Za spodrsljaj je bila kriva moška plat ženske, t. j. ščegetavček, ki mu je oteževal dostop do termitnjaka. Šele ko ga je odstranil, je združitev popolnoma uspela in v drugo sta se rodila dvojčka noma. Njuna prva naloga je bila obleči Zemljo, za kar sta naredila krilo iz trave. A Zemljo je zapeljal šakal in z njo zagrešil krvoskrunstvo. Pri tem se ji je krilo omadeževalo s krvjo, kar simbolizira žensko mesečno perilo. Ama se je omadeževani Zemlji odrekel.

Vrgel je še eno kepo ilovice, iz katere je tokrat nastal prvi človeški par. Par je ustvaril osem praprednikov, štiri pretežno moške in štiri pretežno ženske. Ti so nato zasnovali lastne družine z umrljivimi potomci. Prapredniki so z leti drug za drugim po strogi hierarhični lestvici sestopali z neba. Prvi je prišel kovač in s seboj prinesel vse najnujnejše za preživetje. Na Zemlji je osem družin naučil izdelovati orodje, kot ga je imel sam, in sejati, kar je prinesel s seboj. Podobno so s seboj prinesli svoja orodja in znanja drugi prapredniki.

Do hudega zapleta je prišlo, ko je osmi praprednik na Zemljo sestopil pred sedmim – gospodarjem besede. Sedmi si je zato razjarjen nadel podobo kače in se splazil v kaščo, kjer je hotel ukrasti zrnje, ki ga je prinesel kovač. Ta je za kazen ljudi nagovoril, da so kačo pobili. A nesreča je bila v tem, da se ljudje do takrat še niso naučili besed. Pomagal jim je lahko edinole Lebé, najstarejši človek na Zemlji, ki je pripadal družini ubitega praprednika.

Lebé je bil torej edini, ki je ljudi lahko naučil govora. A zato je moral umreti in se preseliti v isti svet kot gospodar besede. Toda v resnici ne gospodar besede ne Lebé nista umrla, saj smrti ljudje do takrat še sploh niso »izumili«. Kakorkoli, Lebéjeve ostanke so ljudje pokopali nedaleč od kovačevega ognjišča in ko je ta začel delati, je hrup nakovala in meha spremenil sedmega praprednika v noma. Spet v podobi kače se je splazil čez Lebéjevo truplo, ga pogoltnil in nato živega izbljuval v vrtincu vode, prvine, brez katere človeško življenje ni mogoče.

So Dogone obiskali vesoljci?
Štirje svečeniki naj bi Griaulu razkrili tudi nekatere skrivnosti dogonske kozmologije. Za Dogone je najpomembnejše nebesno telo Sirij iz ozvezdja Velikega psa, najsvetlejša zvezda, vidna z Zemlje. Po njihovem prepričanju naj bi bile Sirij v resnici tri zvezde. Okrog glavne krožita dve manjši, ki ju z Zemlje ni mogoče videti: svetlejša Pa Tolo in bolj medla Eme Ja. Čeprav je Pa Tolo razmeroma majhna, je najtežji predmet na nebu, vrti se okoli svoje osi in v 60 letih obkroži Sirij. Presenetljivo je, da se to dogonsko verovanje zelo natančno ujema s spoznanji evropskih astronomov. Ti so iz nepravilnega gibanja Sirija l. 1844 prvič sklepali, da gre verjetno za dve zvezdi. L. 1862 so Sirij B (= Pa Tolo) prvič nejasno videli skozi teleskop, šele l. 1920 pa spoznali tudi njegovo izredno gostoto in ga razglasili za drugo znano belo pritlikavko. To je ameriškega publicista Roberta K. G. Templa (1945–) navedlo, da je v svoji knjigi Skrivnost Sirija (1977) dogonske nome razglasil za vesoljce s Sirija, ki so pred 5.000 leti obiskali Zemljo in Dogonom razložili svoj sončni sistem. Sirij C (= Eme Ja) pa je postal predmet širših razprav šele po l. 1995, ko so nekateri skušali z njim razložiti nepojasnjene odklone v gibanju Sirija. O njem so v ozkih znanstvenih krogih sicer razmišljali že prej, a njegov obstoj niti danes ni dokazan. Griaulovi kritiki te dogonske nauke razlagajo s sugestijami samega etnologa.

Predniki, ki so znali leteti
Mi smo obisk »Dežele Dogonov« (izraz so si seveda izmislili turistični delavci) začeli v vasi Teli. To je dogonsko naselje, ki je zrastlo na ravnici pod robom pred komaj dobrega pol stoletja, v skalovju nad njim pa je odlično ohranjena opuščena vas.

Ali nas je najprej odpeljal v staro vas. Ker je bil v pečinah nekdanjim prebivalcem prostor skopo odmerjen, se njihove ilovnate hiške večinoma širijo proti nebu in se tiščijo tesno druga k drugi. Da bi se kdo ukvarjal z njihovim bolj umetelnim oblikovanjem ali barvanjem, ni bilo nikdar ne časa ne potrebe. Edina izjema je bilo domovanje hogona, t. j. animističnega svečenika in duhovnega vodje vasi, ki je bilo kar slikovito okrašeno. Više v skali smo opazili nekaj še bolj primitivnih bivališč, ki pa so se nam zdela komajda dostopna. Ali je pojasnil, da so to ostanki starejših telemskih domov. Telemi so bili nizkorastlo ljudstvo, ki je tu živelo pred Dogoni. Bili so lovci in so se s hrano oskrbovali v gozdovih, ki so takrat še preraščali nižino pod robom. Dogoni so na njihovo ozemlje prišli v 14. ali 15. st. Ker so bili poljedelci, so gozd hitro izkrčili, s tem Teleme oropali njihovih osnovnih življenjskih sredstev in jih prisilili k odhodu. Ali je zelo preprosto potešil naše čudenje, kako so mogli vsak dan plezati v svoja odročna bivališča in iz njih: »Saj so vendar znali leteti.«

Tako kot stara je tudi nova vas vsa iz ilovice. A hiše v njej so očitno daljše in širše. Tista, namenjena prehranjevanju in prenočevanju turistov, je celo oblikovno bolj razgibana in okrašena z vsakovrstnimi rezbarijami. Osrednje mesto v vasi zavzema togu-na, saj se v njem sestajajo moški, se pomenkujejo in sprejemajo najpomembnejše skupne odločitve. To je preprosto zavetišče iz osmih izrezljanih kolov na vsaki stranici (po eden za praprednika), na katerih stoji debela slamnata streha. Ker je od tal dvignjena le 1,2 m, zagotavlja idealno senco, hkrati pa so vsi pod njo prisiljeni sedeti in tako počivati. Za oko tujca izstopajo tudi prikupne kašče, ki so videti kot velike rdečerjave škatlice za zdravila, pokrite s skuštranimi slamnatimi »kapami«. V njih hranijo hrano, oblačila in druge posvetne predmete.

Nič ne sme v nič
V spodnji vasi se je okrog nas zgrnila gruča domačih kratkohlačnikov. Kadarkoli sva potovala po manj razvitem svetu, je bil zame eden bolj stresnih trenutkov srečanje z otroškim prosjačenjem. A drugače kot kjerkoli drugje v Maliju nisem videl niti enega berača, ne mladega ne starega. Sprva so nas malčki radovedno ogledovali, potem so poskusili z nami izmenjati kakšno besedo, na koncu pa se jih je nekaj opogumilo in nas poprosilo za morebitno prazno plastenko. Da, vsaka dogonska vas ima le en vodnjak, iz katerega morajo ženske in otroci raznesti vodo po vsej vasi. Tako je zanje dragocena sleherna prazna posoda.

Končno je napočil čas kosila. Tudi obrok je pri Dogonih videti drugačen, kot smo jih vajeni Zahodnjaki. Posedli so nas na teraso vaškega »hotela«, nas prešteli in določili, da nam ob obveznem rižu in pokuhani zelenjavi pripadata dva piščanca. Ker Dogoni hladilnikov in zamrzovalnih skrinj ne poznajo, se je po sprejetem naročilu »lov« na piščance šele začel. Na kosilo smo morali počakati še debelo uro. Bili smo že prav sestradani; tako so na krožnikih za nami ostale res zgolj kosti. Te so Ali in njegovi tovariši zbrali na kup ter jih gladko pojedli. Ali je razumel naše nelagodje: »Kaj ne pojedo kosti vsa mesojeda živa bitja?«

Dan smo končali v sosednji vasi, v precej večjem Endéju. Ko so nam pokazali prenočišča, nihče od nas ni mogel skriti razočaranja. Namenili so nam sobice, velike približno 2 × 2 m, z za silo vkup zbitimi vrati, ki se niso zapirala, in eno ali dvema žimnicama na golih peščenih tleh. Naš rešitelj je bil spet Ali. Predlagal je, da bi raje kot v sobah spali kar na njihovih strehah. Pravih stopnic Dogoni ne poznajo. Ob zid so nam prislonili debla, v katera so bile izsekane stopničke, in po takih »lestvah« smo splezali na strehe. Midva sva zaradi prečute prejšnje noči zaspala kot ubita. Zgolj petim preostalim gostom je pol vasi pripravilo večer domačih pesmi in plesov. Le kje na svetu še bi se splačalo nastopiti za samo pet gledalcev?

»Ni problema«
Na cesto za Timbuktu smo se vrnili pri mestecu Douentza. Prek njega smo se malo pred koncem potovanja tudi vračali in bili deležnih novih malijskih presenečenj.

Ko se je namreč naša razširjena ekipa z več vozili odpravila s festivalskega prizorišča v puščavi, se je zgodilo, kar sem se čudil, da se ni že zdavnaj. Dva avtomobila sta se v peščenem brezpotju »izgubila«; eden od njih je bil tudi tisti z Alijem. Nekaj časa smo upali, da se snidemo ob Nigru, a se to ni zgodilo. Nič za to, smo jo pač mahali nazaj po svoje. Dokler nam ni začelo kruliti v želodcih, se ni nihče zavedel, da je Ali tisti, ki razpolaga z agencijsko »blagajno«. Pozno popoldne nas je doletelo tudi to spoznanje. Nikakor nismo razumeli, zakaj našega voznika to niti najmanj ne skrbi. Ustavil je pred restavracijo v Douentzi, kjer smo jedli tudi tja grede. In res: vsakdo je pojedel in popil, kar je hotel, ko je bilo treba plačati, pa smo preprosto rekli, da bo račun poravnal Touareg Tours. In beseda je meso postala. Enak recept smo zvečer uporabili v hotelu v Moptiju in je bil enako učinkovit. Mali je res nenavadna dežela. Polna pokvarjenih državnih uradnikov, a dana beseda je kljub temu lahko sveta, pa četudi jo izreče neznan tujec.

Konec dneva smo zbiti popadali v postelje v skupinski spalnici. Čeprav nas je malo skrbelo, kako bomo naslednje jutro prišli na letališče, smo v nekaj minutah pospali. Sredi noči se je prižgala luč. Drug za drugim smo se nejevoljni prebudili. Med posteljami je stal Ali in se nam hitel opravičevati za neljube dogodke. Zabičal nam je, da moramo biti najkasneje ob sedmih zjutraj s prtljago pred hotelom, kjer nas bo čakal prevoz. Prisrčno se je poslovil od vsakega posebej. Le kako sem dvomil, da se bo vse srečno izteklo, saj Mali vendar ni bil najina prva afriška izkušnja? Ne nazadnje pa se je tudi hotel, v katerem smo prenočevali, imenoval za Afriko tako značilno – "Y a pas de problème".

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek