Gre za pomemben dokumentarno-reportažni film, ki ga je Jože Možina posnel v osrčju Afrike, v Ruandi in Burundiju, kjer se prepleta tisoče nians zelene pokrajine in resnična svetloba temnih obrazov afriških domačinov. Na prvi pogled ni slutiti, da se je prav v teh deželah le nekaj let prej odvil genocid Hutujev nad Tuciji in kasneje maščevanje Tucijev Hutujem v podobni meri. Deželo nam pomagajo spoznavati slovenski misijonarji in medicinske sestre, ki so ostali ob domačinih tudi v času največjih preizkušenj. Njihovo delo na področju izobraževanja, duhovne in zdravstvene oskrbe spoznamo kot neprecenljivo. Sestra Bogdana Kavčič, ki že desetletja deluje v zdravstvu, pove: »Smo si zelo podobni, dobri so in slabi, kot je tudi v nas vse isto, a jaz sem veliko več dobrote srečala v teh ljudeh«. Sestra Vesna Hiti občuduje njihovo skromnost in zadovoljstvo: » Zelo malo je potrebno za srečo. So zadovoljni s tem, kar imajo, čeprav si vedno želijo nekaj več. Iz vsake stvari lahko naredijo praznik. Niso znervirani, mirno delajo in imajo zaupanje v Boga, da bo že nekako šlo, da bo Bog uredil«. Misijonar Jože Mlinarič z ekipo potuje tudi do pigmejcev, ki jih domačini gledajo z viška, a to prastaro ljudstvo ima svojo starodavno kulturo. Kljub vojnam, pravi Jože, si ljudje želijo miru: »Pozdrav njihov je mir – amahoro, amahoro – želijo si mir«. Gušti Koroše občuduje afriški občutek za čas. »Pri vas v Evropi je že vse na minute, tu pa gre počasi, sprejmeš človeka, si vzameš čas za pogovor, to imajo radi«. Danilo Lisjak, ki je v različnih afriških deželah preživel desetletja, vidi v tukajšnjih ljudeh pristnost: »Mislim, da je ta človek afriški veliko bolj spontan, bolj naraven, bliže prvobitni podobi človeka, kot ga je Bog postavil v ta vrt življenja«. V filmu se odvije pisan spekter afriških podob; od obiska vaške čarovnice, reševanja življenj nedonošenčkov v odaljeni hribovski vasici Mukungu do slovitega nastopa afriških bobnov, ki so morda najglasnejši prav v Burundiju.
Avtor Jože Možina sklene film z besedami: » Ko se s pogledom potopiš v ravnino temnih oči, postanejo pogledi svetlejši, iskrenejši, ne le njihovi, tudi tvoji. In ne moreš iz Afrike, ne da bi postal njen prijatelj. Neusahljivi optimizem je posoda afriškega življenja, za katero je slutiti in upati, da ne bo nikoli prazna. Menda je v njej prihodnost sveta.«
