Potem moramo sem prišteti še nekaj seznamov; tisti udbaški, izpred let, vsakodnevne kazenske postopke, navijače na nogometnih tekmah in sodnike tudi, zapornike, preprodajalec, utajevalce, pretepače, stare znance policije, prekrškarje, politike in seveda barabe kar tako. Takole čez palec bi rekli, da je v Sloveniji okoli 100.000 evidentiranih barab. To pomeni pet odstotkov vseh Slovencev.

Težava pri barabah niso te evidentirane, temveč tiste, ki to še niso. Baraba je lahko vzgojiteljica v vrtcu, lahko je mesar, ki vam prodaja konjsko meso, lahko je avtobusni šofer. Mediji in Nacionalni preiskovalni urad vsak dan skrbijo, da se nikoli ne nehate bati, nikoli ne nehate skrbeti in nikoli ne nehate ocenjevati, kdo je morebitna baraba. Zato hodimo naokoli čuječi in v skladu s samozaščitno tradicijo. Nič nas ne sme presenetiti. Nikomur ne zaupaj, nikomur ne verjemi; morebiti se za to masko prijazne frizerke skriva baraba, ki je v stekleničko prestižnega šampona zgolj prelila litrsko mešanico iz trgovine za male živali.

Preden pa nadaljujemo analizo, prispevek k zgodovini barab na naših prostorih.

Kot poročajo arhivi in dnevni tisk, je bilo barab na Slovenskem vedno dovolj. Smo le Krpanovi potomci in ta ni spoštoval ne zakonov, ne davčne, ne carinske uprave. Pa še pretepal se je rad. Kakor koli, veliki mit o izvoljenem ljudstvu, ki se je začel v Jugoslaviji, tej ječi narodov, je izoblikoval mišljenje, da v Sloveniji ni barab. Da so vse barabe onkraj Kolpe, se je govorilo po predmestnih piknikih in teza je ob smučarjih postala neformalni generator slovenskega osamosvajanja. Celo pametni ljudje, kot so bili očetje naroda, so nasedli temu mitu. Zato v zakone in ustavo niso vnesli nobenih "protibarabskih" ukrepov. Kot so to počeli očetje nekaterih arabskih narodov, ki so v svoji zakonodaji za barabe predvideli možnost javnega sekanja dlani, kamenjanja in drugih vzgojnih ukrepov.

Na Slovenskem imamo pač normalno evropsko zakonodajo, ki naj bi zadoščala za normalno populacijo barab; a zgodovina nam jo je zagodla. Z osamosvojitvijo oziroma v letih po njej se je izkazalo, ne le da imamo normalni balkanski vzorec barab na enoto prebivalca, temveč v marsičem dovčerajšnje bratske narode še presegamo. Hočemo povedati, da je okolje za barabe v Sloveniji izjemno plodno. To so pred leti priznali celo mafijski skesanci. Tako danes uvažamo barabe iz nekdanjih republik, kajti na Hrvaškem jih lahko zaprejo, v Srbiji pa storijo še kaj hujšega. Le v Sloveniji so varni.

Te dni je opaziti, kako se nova vlada trudi urediti vprašanje barab na Slovenskem. Velike besede o predelavi svetih krav v golaž, vsakodnevne akcije s policisti, ki v vedno enega in istega renaulta nosijo vedno ene in iste škatle in potem vedno eni in isti odvetniki v enih in istih togah. Ter nato barabe, ki brijejo norce iz sodnikov in tožnikov. Ljudstvo pa si v strahu pred njimi še vedno ne upa kupovati pri mesarju, ali sproščeno odpeljati družine na nedeljsko kosilo. Da ne govorimo, kakšna avantura je naročiti kavo, kajti barabski ceh natakarjev komaj čaka, da spregledate vrnjen drobiž.
Ob tem pa imamo še neodvisne in civilnodružbene organizacije, ki trdijo, da je filozofija prangerja skregana s civilizacijskimi pridobitvami razsvetljenstva in francoske revolucije. Ostaja torej temeljno vprašanje: "Kako debarabitizirati Slovenijo?"

Poglavitna težava teorije in prakse barabstva pri nas je dojemanje barabe v očeh nas, ki to nismo. Baraba je človek, ki živi bolje od vas, čeprav si tega ne zasluži. Barabstvo je preneseno na polje materialnega, barabe so ljudje, vedno povezani z denarjem, ali materialnimi dobrinami. Črnograditelji, roparji, davčni utajevalci … vsi so postavljeni v posmeh in zgražanje in pred sodnike zaradi prekrškov nad denarjem. Boriti se proti človeški strasti do lahkega denarja pa je podobno, kot jezditi na hrbtu Rosinanta proti onim mlinom. Brezveze.

Barabe bi morali sramotiti, ker so se pregrešili zoper kodo. Zoper osnovni družbeni dogovor. Zoper norme. Morali bi biti privezani ob sramotilni steber, ne denarja, temveč časti. Živeti brez denarja je namreč mogoče, brez časti pa ne.

Za današnje barabe je tako ali tako vseeno in prepozno in tako naprej. Gre za bodoče barabe, ki že kalijo v inkubatorjih slovenskega moralnega razkroja. Treba jim je jasno povedati - pa tega ne bodo naredila sodišča, temveč ta naloga čaka vsakega izmed nas: "Če boste postali barabe, vam nihče ne bo sekal dlani na Trgu republike. Vedite pa, da boste, ne glede na nagrabljen denar, živeli samotno, sramotno življenje na družbenem robu!"
Sedanje barabe pa bi za začetek lahko nehali vabiti na družabne prireditve.