Nataša Beranič je 27-letna doktorska študentka iz Lovrenca na Dravskem polju, ki je le nekaj dni pred intervjujem oddala svojo disertacijo. Napisala jo je v sklopu svojih raziskav na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, v katerih preučuje endometriozo - eno najpogostejših benignih ginekoloških bolezni, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, razraste zunaj maternice in je lahko vzrok za neplodnost. S svojim delom si je prislužila tudi L'Orealovo štipendijo in zanimanje številnih medijev.

Če začnemo s štipendijo - gre za potrditev in pripoznanje vašega dela, predvsem kot ženske znanstvenice. Toda če pogledamo malce dlje in širše, menite, da bo omenjena nagrada, poleg otipljive trenutne denarne koristi, kakor koli pripomogla k vaši prihodnosti (raziskovalni, poklicni) ter k položaju žensk v znanosti? Kako vi vidite ta položaj, zlasti v Sloveniji?
Ker je ta nagrada vedno bolj cenjena, menim, da mi bo služila kot referenca, tudi glede na to, da sem ena izmed mlajših prejemnic, in upam, da pomeni, da svoje delo opravljam kakovostno. Kar pa se tiče položaja žensk v znanosti - teh je še vedno manj kot moških -in menim, da je prav, da se vsaj enkrat letno spomnimo, da smo tudi ženske lahko predane svojemu poklicu in da lahko dosti pripomoremo k napredku v znanosti.

Kje pa je po vašem mnenju glavni vzrok, da je v znanosti še vedno manj žensk kot moških? Je temu krivo manjše zanimanje žensk za naravoslovne in tehniške znanosti na splošno ali je razlog kje drugje?
Mislim, da do tega manjšega odstotka pride predvsem v zrelih letih, ko si ženske ustvarijo družino. Ko ženska enkrat dobi družino, to pomeni, da ne more več nositi dela domov tako kot včasih in tako je težko ostati konkurenčna svojim moškim kolegom pa tudi ženskam, ki nimajo družine. To je po moje glavni razlog.
Se vam zdi, da so v Sloveniji ženske v znanosti v podrejenem položaju ali da se nanje gleda kot na manj sposobne? Ste bili od svojih moških kolegov kdaj deležni podcenjujočega obravnavanja ali je znanost vseeno področje, kjer ima neizprosnost številk zadnjo besedo?
Ne, ne bi rekla, da so moški in ženske v znanosti v drugačnem položaju. Vsaj jaz tega nisem občutila in tudi pri financiranju projektov, torej, ko se gre za denar, odločajo samo številke. Se pravi, kako uspešen je posameznik, koliko točk ima in na podlagi tega ti odobrijo projekt. In tudi moški ne gledajo na ženske kot na manj sposobne ali manj inteligentne.
Tekmovalnost je postala ena od odločujočih potez današnjega časa, in če je kje, je to najbrž prav v znanosti. Kako se znajdete v takšnih okoliščinah, kjer je igra "na nož" morda vseeno bolj pisana na kožo moškim? Kako močno občutite ta pritisk, saj je obstoj financiranja raziskovalnega projekta odvisen od njegove uspešnosti?
Vseeno bi rekla, da je v znanosti tista zdrava mera tekmovalnosti. Raziskovalci, ki delujejo znotraj istega laboratorija, običajno niti ne delajo pri istem projektu. Gre bolj za to, da tekmuješ sam s sabo, kakšne cilje si zadaš. Če že tekmuješ, potem tekmuješ bolj v svetovnem merilu, s tistimi, ki delujejo na tvojem področju.
To me je pravzaprav zanimalo pri tekmovalnosti, saj v znanosti nimaš le nekega lokalnega tekmeca, ampak je tvoj tekmec ves svet.
Ja, to je res. Tu pač narediš vse, da ti uspe tekmece prehiteti z objavo. Ta bitka je lahko zelo naporna. Tu je tudi pomembno, kako se pišeš, če si že uveljavljen na tem področju, pomaga tudi, če imaš v članku nekoga, ki je že uveljavljen, in je nato članek sprejet v bolj kakovostne revije. Bitka je prisotna, ampak se ženske z njo spopadamo enako učinkovito kot moški.

Koliko ur na dan pa vam vzame delo v laboratoriju? Vam vzame večino dneva?
Da, zavzame mi večino dneva, ampak ni nujno, da je to samo delo v laboratoriju. Odvisno od tega, kaj se tisti dan dela. Ali se bolj posvečam raziskavam ali pišem članek ... Vseeno pa, ko končam delo v laboratoriju, je to največkrat samo fizični premik domov in nadaljujem z delom doma.
Znanost enačimo s hladno racionalnostjo in natančno določenimi empiričnimi postopki. A vseeno imam občutek, da je tudi ta dejavnost v Sloveniji odsev širše družbene slike in miselnega okvira, se pravi branjenje lastnih vrtičkov, boj za lokalno zamejen prestiž in osebne koristi ... Ste vi imeli kakšno tako izkušnjo oz. kako vi to vidite?
Mislim, da gre za boj, a mu ne bi dala negativnega prizvoka. Dejstvo je, da se je smiselno v neko področje poglobiti v globino in širino, ker ga potem bolje obvladaš. In ko si res dober na svojem področju, znaš presoditi, kaj bi bilo najbolj smiselno raziskovati in katere raziskave so najbolj aktualne. In morda v očeh drugih res lahko izpade, kot da znanstveniki branijo svoj vrtiček.
Je pa dejstvo, da uspešnejši kot si, več znanstvenih objav imaš, objave prinesejo točke in sčasoma tudi večje možnosti za odobritev projekta. Je zagotovo boj, ampak bi rekla, da bolj boj za obstanek. Se pa tudi pri nas dogajajo nekatere nepotrebne stvari. Npr. v našem laboratoriju imamo dve merilni napravi, dveh različnih raziskovalnih skupin, ki pa niti nista v celoti zasedeni in bi lahko zmanjšali njihovo število ter povečali zasedenost.

Zdi se mi, da se v slovenski akademski sferi rado zgodi, da ko nekdo pride do rednega profesorskega položaja, se mu zanj ni treba več pretirano truditi, medtem ko se morajo mlajši kolegi neprestano dokazovati. Se pravi, ko dosežejo neki status, raziskovalno delo ne postane več primarna dejavnost, ampak velikokrat zgolj branijo svoj stolček, da nanj ne bi prišel kateri izmed mlajših kolegov. Je morda to tudi hiba slovenske znanosti, da na odgovornejše položaje ne morejo hitreje priti mlajši ljudje, ki bi s svežimi idejami prevetrili miselno stanje?
Težava je v tem, da je znanost zelo zasičena, zato se tudi doba, ko prideš do nekega rednega delovnega mesta, vse bolj pomika. Zato do redne profesure pridejo ljudje samo v zrelih letih. Ampak to pomeni, da imajo pod seboj tudi zelo močno delovno skupino in pod njihovim okriljem delajo mladi raziskovalci. In to ne pomeni, da ti profesorji niso več dejavni. Še vedno usmerjajo mlade.
Po drugi strani pa je treba vedeti, da so številni profesorji vključeni tudi v pedagoški proces. Na našem inštitutu je delavnik profesorjev tako razporejen, da je samo 20 odstotkov ur namenjenih raziskovalni dejavnosti. Vse preostalo odpade na predavanja. In logično je, da potem ne zmorejo celotnega časa posvečati zgolj raziskovanju.

Zasledil sem, da ste rekli, da v Sloveniji v raziskovalnih vodah ne ostanejo nujno najboljši, ampak ljudje, ki so ob pravem času na pravem mestu. Je to odraz nečesa širšega, ali je to zgolj narava dela v znanosti?
Tu sem mislila predvsem na to, da te po opravljenem doktoratu lahko zaposlijo le v tistih raziskovalnih skupinah, ki so v zadnjih letih že pridobile ustrezno financiranje. In to je ta pogojenost s srečo. Ali deluješ v taki raziskovalni skupini ali ne. Če ni denarja, te ne morejo plačati.
Kakšna pa je druga alternativa?
(smeh) Da si poskusiš najti službo drugje.
In kakšna je ta alternativa danes?
Odvisno od tega, kaj si po osnovnem poklicu. Jaz sem farmacevtka in si bom poskusila najti službo v farmacevtski panogi.
Zdi se mi, da imate v Sloveniji tu bolj zamejene možnosti - Lek, Krka, morda Kemofarmacija.
Res je, a glede na to, da sem farmacevtka, imam še zelo veliko srečo, da imam sploh to možnost. Marsikdo niti tega nima.
Kaj je razlog, da imamo na eni strani veliko število doktorandov in na drugi strani zelo omejeno število mest zanje? Pride preveč ljudi do doktorata ali so tu na delu drugi strukturni dejavniki?
Jaz težavo vidim v tem, kakšni projekti se odobravajo. Če bi bilo odobrenih več aplikativnih projektov, da bi bil rezultat otipljiv proizvod ali storitev, potem ne bi bilo tako. Tako bi hkrati spodbujali raziskovalno dejavnost, raziskovalci pa bi imeli službo. Tu je težava v državi, ki financira takšna mesta, za katera se morda res zdi, da nimajo prihodnosti. In tega znanja, ki ga pridobimo, potem ne zna izkoristiti.

Znanstveniki so v Sloveniji med najbolj cenjenimi poklici, za gasilci in pred zdravniki. A zelo verjetno bi redko kdo znal našteti kakšnega slovenskega znanstvenika ali znanstvenico. Kje pride do tega razkoraka, da ceniš nekoga, za katerega niti ne veš, kdo je in kaj dela?
Menim, da je težava v terminologiji, ki jo uporabljamo. Ko se odločiš za doktorat, se poteguješ za mesto mladega raziskovalca. Tudi mi se med sabo naslavljamo z raziskovalci, in ne z znanstveniki. In če bi nekoga na ulici prosil, naj našteje kakšnega znanstvenika, ne bi pomislil na tebe, ker si še vedno mladi raziskovalec. Tu pride do tistega preloma.
A ljudje vam zaupajo. Kako to?
Po moje zato, ker tako dolgo hodimo v šolo in ljudje nam zaupajo, da res imamo neko znanje.
Morda tudi to, da slovenska znanost v zadnjih 20 letih ni bila vpletena v nobeno večjo afero?
(smeh) Nisem še razmišljala s tega zornega kota, ampak dejansko da.
Kaj po vašem mnenju pomeni zmanjševanje sredstev za znanost? Bo to morda zgolj oklestilo število doktorjev znanosti na raven, ki jo gospodarstvo dejansko potrebuje, ali je dolgoročno gledano, to razvojni strel v koleno?
Mislim, da se bo kakovost raziskav močno poslabšala. Na voljo ne bo dovolj sredstev za zaposlitev mladih raziskovalcev in za material. To vodi v manj kakovostno znanost v Sloveniji.
A če niti tega, kar imamo, ne znamo dovolj izkoristiti ...?
Včasih se morda res zdi, da ne delamo koristnih, uporabnih stvari. Ampak potrebna je tudi bazična znanost. Zato se mi ne zdi prav, da se klestijo sredstva.
Kje vidite vzroke za trenutno stanje v državi (morda v kontekstu širšega dogajanja v svetu)? Oziroma ali kot naravoslovka premlevate tudi o širših psihološko-socioloških dejavnikih in dogajanju ali preprosto vržete vse skupaj čez ramo in se raje posvetite konkretnemu delu in medosebnim odnosom? Kje smo zgrešili na poti v zadnjih 20 letih?
Spremljam medije in dogajanje v državi ter po svetu do te mere, da se sama sebi zdim dovolj ozaveščena. A drugače se z iskanjem rešitev, ki bi nas popeljale iz tega položaja, ne ukvarjam. Raje se posvetim svojemu delu. Ne bi se spuščala v podrobnosti, a mislim, da imamo preprosto napačne ljudi na vodilnih položajih, zato to ne pripelje do pravih rezultatov.
Kje po vašem mnenju tiči rešitev? Kaj je tisto, kar bi vi najprej spremenili, kar vas v Sloveniji najbolj spravlja ob pamet, če sploh kaj?
Tudi tu bi se osredotočila na znanost, saj je to področje, ki ga najbolje poznam. Zagotovo bi bolj spodbujala aplikativno raziskovalno dejavnost, da bi sčasoma država lahko naše znanje začela izkoriščati sebi v prid, saj je dolgo časa vlagala v nas.
Kje vidite razlog, da sta gospodarstvo in akademska sfera tako na svojih bregovih?
Mislim, da se ljudje samo ne znajo pogovarjati in zato ne pride do dogovorov oz. vsak pokrije le tisto, kar ga zanima.