Škof, humanist in pesnik PETER BONÓMO je po študiju leposlovnih ved v Bologni služboval na cesarskem dvoru na Dunaju, kjer si je pridobil veliko beneficijev, Kot kanonik je od leta 1493 deloval v Trstu in Ogleju, pa tudi v župnijah na slovenskem ozemlju; pozneje je bil imenovan za tržaškega škofa. Po smrti cesarja Maksimilijana je postal eden izmed treh regentov za avstrijske dežele ter véliki kancler in predsednik dvornega sveta.
Humanističnih misli se je navzel v Bologni, jih poglabljal na Dunaju in v Trstu ter jih širil med svojimi kleriki. Zavračal je sholastiko – krščansko filozofijo iz srednjega veka – in pod vplivom Erazma Rotterdamskega postal privrženec reformacije. V slovenski kulturni razvoj je posegel kot Trubarjev učitelj. Verjetno je prav škof Bonomo spodbudil Trubarja k pisanju v slovenščini in vplival na njegovo versko usmeritev, na njegovo priporočilo pa je Trubar tudi postal kanonik in pridigar v Ljubljani. Peter Bonomo se je rodil leta 1458 v Trstu; tam je na današnji dan leta 1546 tudi umrl.
—–
JOSIPINA TURNOGRAJSKA, s pravim imenom Josipina Urbančič, velja za prvo slovensko pisateljico pripovedne proze. Kratke pripovedi, grajene na zgodbah iz zgodovine južnoslovanskih narodov, je začela objavljati leta 1851 v celovški »Slovenski čbeli«. Zaradi prevelike odvisnosti od anekdotične podlage so njene pripovedi fabulativno neizrazite, osebe pa klišejske. Pisala je tudi pesmi ter ustvarila več samospevov in klavirskih skladb. Josipina Turnograjska se je rodila na današnji dan leta 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.
—–
Literarni kritik, zgodovinar, urednik in šolnik FRAN LEVEC se je rodil na današnji dan leta 1846 v Ljubljani. V Gorici in Ljubljani je vrsto let poučeval slovenščino, bil pa je tudi deželni nadzornik za ljudsko šolstvo na Kranjskem, član Stritarjevega in Levstikovega kroga na Dunaju ter eden pomembnejših urednikov literarnih glasil in političnih časopisov. Kot glavni urednik »Ljubljanskega zvona« je iz tega glasila naredil osrednjo slovensko literarno revijo, kot literarni kritik in mentor mlajših ustvarjalcev, zlasti Antona Aškerca, pa sodi Levec med utemeljitelje slovenskega realizma.
Osrednje področje njegovega dela je bila literarna zgodovina. Čeprav ni napisal slovenske literarne zgodovine, kot je nameraval, pa je z objavami gradiva o vrsti najpomembnejših slovenskih literatov postavil temelje prihodnjim rodovom. Njegovi spisi pomenijo prvi poskus znanstvenokritičnega presojanja klasikov na Slovenskem. Fran Levec je tudi sestavil in leta 1899 izdal prvi Slovenski pravopis.
—–
Pripovednik in publicist MATEVŽ HACE je bil do leta 1941 žagarski in gozdni delavec doma ter v Franciji, Avstriji in na Češkem. Aktivno je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju, 9. maja 1945 pa je kot politični komisar 4. operativne cone skupaj z načelnikom štaba te cone Brajovičem v Topolšici sprejel vdajo poveljnika za jugovzhodno Evropo nemškega generalpolkovnika Alexandra von Löhra. Članke o naših delavcih na tujem je objavljal že pred vojno, pisal pa je tudi med njo.
Njegova dela se pogosto gibljejo na meji med leposlovnim oblikovanjem in dokumentarnim pričevanjem ter slikajo s stališča borca pripovedovalca usode preprostih ljudi v revoluciji. Največjo oblikovno in izpovedno moč je izpričal v spominski prozi »Komisarjevi zapiski«. Matevž Hace se je rodil na današnji dan leta 1910 v Podcerkvi pri Starem trgu.