Dan spomina na mrtve – praznik vseh svetih

Zagovornik zedinjene Slovenije

Preporod in preporodovci

Danes je dan spomina na mrtve, na vse tiste, ki jih ni več med nami, vendar ostajajo v našem spominu. Praznik ima predkrščansko tradicijo, simboliko spominjanja pa se je zanesljivo uveljavila že na začetku 7. stoletja, ko je bil spominu vseh svetih posvečen 13. maj, dan posvečenja starega rimskega Panteona v cerkev Marije device in vseh mučencev. Dobro stoletje pozneje je papež Gregor III. v baziliki svetega Petra posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom, njegov naslednik Gregor IV. pa je praznik leta 835 iz maja prestavil na prvi november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vsej vesoljni Cerkvi. Spominski dan je sčasoma prerasel v dan vseh svetnikov. Časovni premik je bil povsem praktične narave. V Rim je ob prazniku prišlo veliko ljudi, a pomlad je bila čas, ko je v mestu primanjkovalo hrane celo za domačine, kaj šele za množico romarjev. To je bil eden pomembnejših razlogov za to, da je papež Gregor IV. prestavil praznik vseh svetih s 13. maja na malce bolj prehransko založeni prvi november.

Politik Karel Lavrič je v javnosti prvič nastopil leta 1848, ko je v časniku Laibacher Zeitung zagovarjal povezavo slovenskih dežel z Nemško zvezo. Štiri leta pozneje se je kot odvetnik preselil v Tolmin in se tam vključil v slovensko narodno gibanje. Pomagal je ustanoviti čitalnico in se pozneje uveljavil kot organizator čitalnic na Primorskem. Poudarjal je narodnost kot »životvorno misel in svobodo kot vir vsega lepega in dobrega …« Leta 1868 se je vključil v taborsko gibanje ter bil organizator in govornik na taboru pri Šempasu. Karel Lavrič, ki je dosledno zagovarjal jezikovno enakopravnost, zedinjeno Slovenijo in federalistično ureditev Avstrije, se je rodil leta 1818 na Premu pri Ilirski Bistrici.

Prva številka mesečnika “Preporod”, glasila levo usmerjene liberalne projugoslovanske srednješolske in visokošolske mladine, je izšla na današnji dan pred 110 leti (1912) v Ljubljani. Gibanje tako imenovanih “preporodovcev” je bilo izraz razočaranja mladine nad neuspešnimi poskusi političnih strank, da bi dosegle rešitev jugoslovanskega vprašanja v okviru Avstro-Ogrske. *Posnetek Je o gibanju Preporod povedala Angela Vode, leta 1892 rojena defektologinja, publicistka in kasneje politična zapornica. Večina prispevkov v “Preporodu” je imela aktualno politično vsebino, del jih je bilo socialnih in kulturnih, iz strahu pred cenzuro pa je bila vsebina – zavzemanje za čim trdnejšo povezavo z drugimi jugoslovanski narodi –  pogosto prikrita z obliko, na primer z legendami, basnimi ali pravljicami. Do junija leta 1913 je izšlo dvanajst številk; nekatere so bile cenzurirane, zadnja pa je bila v celoti zaplenjena. 

Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov so bile razmere v Mariboru zelo zapletene, saj sta si mesto lastili tako slovenska kot nemška stran. Na današnji dan leta 1918 je v dogajanje odločno posegel major Rudolf Maister. Na sestanku mariborske garnizije je izjavil, da razglaša Maribor in vso spodnjo ali slovensko Štajersko za jugoslovansko posest in da v imenu narodne vlade nove države prevzema vojaško poveljstvo nad mestom in pokrajino. Častniki nemške narodnosti so se njegovi zahtevi uklonili. Še istega dne je Narodni svet za Štajersko Rudolfa Maistra imenoval za generala, on pa je z vojaki slovenske narodnosti iz 26. strelskega polka takoj zavaroval vse pomembnejše objekte v Mariboru. Dobrih dvajset dni pozneje je imel pod svojim poveljstvom več kot štiri tisoč mož prve Slovenske vojske. Pesnik Janez Menart je skoraj sedemdeset let pozneje o tedanjem dogajanju v verzih zapisal:

Ti prvikrat junaško kri
k zastavi slave si pozval
in prvikrat, kar svet stoji,
pod njo slovensko vojsko zbral,
da prvikrat je za teboj
šla v boj zares za narod svoj.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*