Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Benjamin Ipavec (1829-1908) - »slovenski Schubert«, pesnica in prevajalka Prešernovih pesmi, arhitekt tiska in knjižne opreme, nadškof po radiu voščil božič

Leta 1829 se je v Šentjurju pri Celju rodil zdravnik in skladatelj Benjamin Ipavec. Bil je zdravnik v Gradcu, od leta 1871 do leta 1898 pa primarij tamkajšnje otroške bolnišnice. V času zdravniškega poklica je v mariborski bolnišnici organiziral rentgenski inštitut. Komponirati je začel že kot gimnazijec, v Gradcu pa se je zasebno izpopolnjeval v kompoziciji. Ustvarjal je še v svojih poznih letih in takrat napisal najboljša dela. Vseskozi je bil tesno povezan s slovenskim glasbenim življenjem, čeprav je ves čas živel v Gradcu. Ob slovenskem narodnostnem prebujanju je pisal zborovske skladbe in kantate. Najbolj znana je njegova Serenada za godalni orkester, sicer pa je poleg vrste vokalnih in klavirskih skladb tudi avtor prve slovenske romantične opere z zgodovinsko snovjo - opere Teharski plemiči in operete Tičnik. Umetniško so najboljši njegovi samospevi – uglasbil jih je približno sedemdeset. Številni se odlikujejo z bogastvom melodike, barvitim harmonskim stavkom, jasno obliko in občutjem, v katerem je veliko prisrčne domačnosti. Ti samospevi so Benjaminu Ipavcu prinesli naziv “slovenski Schubert” in slovenska vokalna lirika je z njim dosegla prvi kakovostni vrh ter visoko raven evropskega romantičnega samospeva.

Pesnica in prevajalka Lili Novy, hči avstrijskega plemiča in slovenske matere, se je rodila leta 1885 v Gradcu. Kmalu po rojstvu se je s starši preselila v Ljubljano. Imela je zasebno francosko in nemško izobrazbo, dobro je poznala klasično in sodobno nemško ter avstrijsko literaturo. Po letu 1920, ko se je seznanila z Otonom Župančičem, se je hitro vključila v slovensko kulturno okolje, zlasti s svojimi prevodi iz nemščine. Tako je za kongres mednarodne ženske zveze leta 1936 pripravila prevod Prešernovih pesmi v nemščino. Ta velja za njen najboljši prevodni izbor. Bila je samosvoja pesnica, njena lirika je temeljila na čutni erotiki, iskanju sreče, resignaciji in občutku osamljenosti. Leta 1941 je izšla zbirka Temna vrata. Po vojni je bila lektorica pri Državni založbi in je pisala predvsem otroško poezijo, spominske zapise, krajše eseje in črtice.

Arhitekt in oblikovalec Janko Omahen je bil eden izmed boljših Plečnikovih učencev in nadaljevalcev njegovih načel. Rodil se je 24. decembra leta 1898 v Postojni. Arhitekturo je začel študirati leta 1920 pri Plečniku, diplomiral pa je sedem let pozneje pri Vurniku. Čeprav je zagovarjal funkcionalizem, se je naslanjal na izročila ljudske umetne obrti in Plečnikova načela. Zelo izviren je bil pri opremljanju knjig ter pri opremi nekaj reprezentativnih notranjščin, prav zato ima Omahnovo delo pomembno za napredek slovenskega tiska, knjižne opreme in drugih dekorativnih strok. Leta 1976 je izdal knjigo spominov “Izpoved”. V njej je z literarnim čutom opisal življenje na arhitekturnem oddelku ljubljanske tehniške fakultete.

Nocoj bo minilo 34 let odkar je tedanji ljubljanski nadškof in metropoliti dr. Alojzij Šuštar prvič dobil priložnost prebrati božično poslanico po valovih slovenskega radia. To se je zgodilo v Večernem radijskem dnevniku, božič pa je prvič po letu 1952, ko ga je oblast izbrisala s seznama praznikov, doživel javno medijsko pozornost v radijskem programu /Posnetek: Spomin nadškofa A. Šuštarja na božično voščilo leta 1966/. Z božičnim voščilom je slovensko in vso jugoslovansko javnost osupnil tudi takratni predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Jože Smole, ki se ga je v istem trenutku oprijel vzdevek "Božiček". Božič je formalni praznik in dela prost dan znova postal leta 1989.