Živa je 34-letna Ljubljančanka, mati dveh otrok, ki je svojo pot po gimnaziji nadaljevala na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Sprva svoje poti po opravljenem dodiplomskem študiju kljub raziskovalnemu delu že v študentskih letih, ni nameravala nadaljevati na podiplomskem študiju. A prišla je priložnost in jo je zagrabila in tako za dve leti in pol postala mlada raziskovalka.
Čeprav je sprva mislila, da bo končala na biomedicini, je končala pri nanodelcih in z nagrado za svoje doktorsko delo. Tako zdaj v skupini za nanobiologijo in nanotoksikologijo preučuje vpliv nanodelcev (delcev, manjših od 100 nanometrov) na kopenskega raka enakonožca, pri čemer raziskuje njihove vplive na organizme in celice ter interakcije z njimi. Predvsem jo zanima, kako nanodelci vplivajo na ultrastrukturne spremembe v celicah.

Če začnemo s štipendijo - gre za potrditev in pripoznanje vašega dela, predvsem kot ženske znanstvenice. A če pogledamo malce dlje in širše, menite, da bo omenjena nagrada, poleg otipljive trenutne denarne koristi, kakor koli pripomogla k vaši prihodnosti (raziskovalni, poklicni) ter k položaju žensk v znanosti?
Glede na to, da smo bili v vseh medijih, upam, da bom prepoznavna tudi za delodajalce in da mi bo pomagala pri iskanju službe. V bistvu sama nagrada ne prinese nobenih točk, v znanosti pa se zbirajo točke in objave so tiste, ki so pomembne. Pri tem pa žal ne pomaga.

Ste morda govorili s katero izmed prejšnjih dobitnic, kakšne so njihove izkušnje s tem? Ali jim je nagrada pomagala na karierni poti?
Nekaj jih poznam. Ena izmed njih je zaposlena na fakulteti. Imela je srečo in je službo dobila, druga, ki jo poznam, pa je prav tako brezposelna.
Kakšne so bile njihove izkušnje z nagrado? So imele kakšne koristi od nje, poleg denarne?
Kolikor vem, ne, razen denarne.

Kakšen pa je danes položaj žensk v znanosti v Sloveniji? Najverjetneje je kar zahteven, tako za moške in ženske, saj je vse delo vezano na projekte?
Ko končaš doktorat, imaš prednosti pri postdoktorskih projektih, ampak traja le dve leti, če ga seveda dobiš. Po tem pa si vržen v isti boben kot vsi drugi raziskovalci, ki pa že imajo za sabo ekipe, s katerimi pišejo članke, tako da imajo tudi več točk kot mi mladi. V tem je težava. Za ženske pa je tako - mislim, da tukaj smo bolj kot ne enakovredni, vendar če pogledam sebe - sem mama dveh otrok in je zato mogoče težje. Jaz sem težko po cele dneve v službi. Če bi bila, bi trpelo zasebno življenje.
Rekli ste, da ste po zanositvi podaljšali pogodbo za dve leti in pol. Je bila to bolj preživitvena tehnika in ali smo že tako daleč, da morajo ženske iskati luknje v zakonu, da obdržijo službo?
Ne (smeh), nisem zanosila zanalašč, ampak sem si želela imeti otroke. Čeprav zdaj vidim, da je naporno. Mi pa vsekakor ni žal, da sem se odločila za otroke. Če bi najprej končala doktorat, nato iskala službo in šele potem imela otroke, pa bi bilo morda še težje.

Rekli ste, da ste v procesu iskanja službe. Kako gledate na to, da nekdo z nagrajenim znanstvenim delom, ne more najti službe v Sloveniji? Odsev česa je to?
Trenutno se mi zdi, da je takšen položaj v Sloveniji. Pred sedmimi leti, ko sem diplomirala, bi mogoče lažje dobila službo, tudi v javni upravi, zdaj pa je vse zaposlovanje bolj ali manj zaustavljeno. Zaradi majhnosti Slovenije se mi zdi, da so poznanstva in zveze pri iskanju službe še vedno zelo pomembni. Po eni strani je to koristno, po drugi pa tudi ni. Kljub vsemu pa upam, da bom v primernem času dobila službo, ki me bo veselila.

Veliko se govori, da primanjkuje naravoslovnih profilov. Vi imate recimo delo, ki se zelo neposredno navezuje na stvari, ki se jih raziskuje in uporablja, a dela ne morete dobiti. Kje vidite ta razkorak – da se na eni strani govori, da primanjkuje naravoslovnega kadra, po drugi strani pa nihče ne zaposli?
Biologija je specifična. Mislim, da na trgu dela potrebujejo več kemikov, elektrotehnikov, po tem kadru je povpraševanje. Tudi po biologih je povpraševanje, a sami biologi nismo dovolj zavzeti, da bi prodrli v gospodarstvo. Mislim, da je to težava v nas samih.
Da se ne znate prodati?
Da, mislim, da tudi to.
Kje vidite uporabno vrednost biologov v gospodarstvu? Komu bi lahko vaš profil koristil?
Moj profil, delala sem z nanodelci, so zaposlovali v Belinki, Jubu, tudi Cinkarna Celje je delala z nanodelci. Ko bom končala doktorat, bom tudi sama poslala prošnje na omenjena podjetja. To znanje je uporabno tudi v kozmetiki, npr. pri sončnih kremah. Precej področij torej.

Se vam zdi, da so v Sloveniji ženske v znanosti v podrejenem položaju ali da se nanje gleda kot na manj sposobne? Ste bili od svojih moških kolegov kdaj deležni podcenjujočega obravnavanja ali je znanost vseeno področje, kjer ima neizprosnost številk zadnjo besedo?
Mislim, da je odnos enakovreden, je pa manj žensk na vodilnih položajih oziroma večinoma te položaje zasedajo moški.
Kaj pa akademsko napredovanje? Recimo na univerzah profesorji ostajajo na svojem delovnem mestu do svojega 70. leta in še dlje. Se vam zdi ta rigidnost težava? Kje vidite rešitev? Kako bi vi to spremenili?
To je težava. Mislim, da bi mladim morali dati priložnost. Čeprav profesorje razumem. Celo življenje delajo in težko je iti v pokoj. Vendar bi oni s svojimi referencami lahko iskali vire drugje, prek projektov. Pri nas imajo profesorji že redna delovna mesta. Morda bi več delovnih mest morali nameniti mladim, starejši in že uveljavljeni, pa bi lahko vire iskali tudi prek dodatnega iskanja projektov.

Znanost enačimo s hladno racionalnostjo in natančno določenimi empiričnimi postopki. A vseeno imam občutek, da je tudi ta dejavnost v Sloveniji odsev širše družbene slike in miselnega okvira, se pravi branjenje lastnih vrtičkov, borba za lokalno zamejen prestiž in osebne koristi ... Se motim?
Mogoče nekateri so bolj tekmovalni, predvsem kakšni mladi profesorji. A v večini mislim, da niso. Ko se izbirajo projekti, so glavne številke. Tudi zveze in poznanstva niso tako slaba možnost, saj lahko priporočijo kakšnega človeka, ki je strokovnjak za neko področje in tisti, ki ga pozna, ve, da je sposoben. Na koncu pa, ko izbirajo nekoga, štejejo tudi izkušnje, članki in preteklo delo. Pa tudi ta izbrani človek se mora izkazati in pokazati, da je sposoben.
Se strinjam. Ampak, ali menite, da v Sloveniji ta mehanizem deluje, se pravi, da so na vodilna mesta v znanosti imenovani pravi ljudje?
Vseeno mislim, da pridejo na ta mesta zaradi svojega znanja, ker ga preprosto moraš izkazati. Ker če bi institucijo vodil nepravi človek, bi ta po vsej verjetnosti propadla.
Kje vidite vzroke za trenutno stanje v državi (morda v kontekstu širšega dogajanja v svetu)? Oziroma ali kot naravoslovka premlevate tudi o širših psihološko-socioloških dejavnikih/dogajanju ali preprosto vržete vse skupaj čez ramo in se raje posvetite konkretnemu delu in medosebnim odnosom?
Seveda razmišljam. Morda me je v času doktorata to, kaj bo potem, še malce bolj obremenjevalo. Ko sem prišla z drugega porodniškega dopusta, sem ugotovila, da je pomemben trenutek, ne pa kaj bo čez pol leta ali eno leto. Pomembno je predvsem to, da trenutno dobro opravim delo. Težava pri nas je mogoče tudi, da nas je preveč takih, ki smo šli naprej študirat in imamo doktorate.
Kje smo po vašem mnenju skrenili s poti v zadnjih 20 letih in kje so vzroki, da zdaj vztrajno nazadujemo po vseh kazalnikih? Kje morda vidite rešitev?
Ko smo se osamosvojili, bi morali zamenjati vse vodilne ljudi v državi. Takrat so bili v vladi isti ljudje kot danes. V redu, je nekaj novih, ampak jih je zelo malo. Novi ljudje bi morali biti sposobni in predvsem pošteni in delati bi morali v korist nas vseh. Več bi morali vlagati tudi v gospodarstvo v zagon aplikativnih projektov, moralo bi se ustanavljati več podjetij in povezati znanost z gospodarstvom, saj bo le tako več denarja za vse.
Vi na vašem odseku sodelujete z gospodarstvom ali je vse bolj na akademski ravni?
Bolj na akademski ravni, čeprav bi se pri nanodelcih lahko povezali z gospodarstvom in bi lahko opravljali raziskave zanje. Težava je v tem, da je treba na fakultetah pisati članke ipd. in zmanjka časa, da bi se povezali z gospodarstvom.
In morda bi bilo dobro, da bi se tudi to štelo k točkam projekta, kako si povezan z gospodarstvom. Oz. tako kot delajo v tujini, da iz realnih potreb gospodarstva nastane članek. Saj se to dela tudi pri nas, a je tega premalo. Po moje bi tudi mi (raziskovalci) morali gospodarstvu bolje predstaviti sebe in svoje delo.

Kje po vašem mnenju tiči rešitev? Kaj je tisto, kar bi vi najprej spremenili, kar vas v Sloveniji najbolj spravlja ob pamet, če sploh kaj?
Ravno to, da bi zamenjala celotno ekipo v vladi. Ampak je vprašanje, kateri ljudje bi prišli za njimi.