Korak je začetek in pušča sledi na poteh, ki jih glava izbira po svoje. Poti so povezane s premiki, z gibanjem, menjavanjem prostorov, s prostorom samim. Hodimo po neskončnosti, ki se nam nenehno izmika. Predmetom se oblike zabrisujejo, odpirajo in razdirajo. Površina ni več površina, zid neha biti zid. Gibanje, zvoki in oblike izginjajo, se utapljajo in razblinjajo kot ptica, ki izgine na daljnem nebu. Ogenj je dejanje in delovanje in pripoveduje zgodbo. To je pripoved, ki izvira iz drugega stanja zavedanja. Pripovedujejo jo imaginarne in metaforične osebe. Te se pojavljajo, križajo in izginjajo na dveh pobočjih, ki sta hkrati nasprotni obliki in videza iste substance. Notranje-zunanje, snovno-umetno, realnost-simbol. Točke stikov so točke poslušanja. Iz mirnosti in negibnosti pasivne kontemplacije se zavest z vdihom in izdihom zbudi v živahno dejavnost.