Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blaginje. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
