"Evropska direktiva o rasni enakosti je v primeru Romov velikokrat kršena, EU pa na podlagi te direktive ni sprožil še nobenega postopka proti svoji članici," pravi Janez Kozamernik, koordinator Mreže za Rome.

Nevladna humanitarna organizacija Amnesty International (AI) je v javnosti morda najbolj prepoznavna po svojih prizadevanjih za pravice političnih oporečnikov, za odpravo smrtne kazni in prepoved protipehotnih min. V zadnjem desetletju pa so se posvetili tudi področju socialnih pravic.

Pravkar poteka podpisovanje dveh peticij AI-ja. Prva je namenjena slovenskim oblastem, da zagotovijo vodo v tistih romskih naseljih, kjer romske skupnosti še nimajo ustreznega dostopa do vode.

Javnost pa nameravajo na pravico do vode opozoriti tudi v sklopu prireditev Poti ob žici, Druga peticija Človekove pravice tukaj, pravice Romov zdaj!, s katero želijo spodbuditi Evropsko komisijo, da ukrepa proti diskriminaciji, saj se, denimo, v številnih članicah EU-ja, kot so Romunija, Italija in Francija, dogajajo prisilne izselitve, ki so sicer po mednarodnem pravu prepovedane.

O problematiki Romov tako v Sloveniji kot v EU-ju, smo se pogovarjali z Janezom Kozamernikom slovenskim koordinatorjem Mreže za Rome v Evropi, v kateri so združeni prostovoljci in člani, ki želijo s svojim prizadevanjem prispevati k odpravi kršitev, s katerimi se v Evropi spoprijemajo Romi.

Kje v Evropi opažate največ primerov diskriminacije Romov? Ali jih je več v vzhodnoevropskih državah, kjer je romska populacija številčnejša?

Problemi se pojavljajo povsod po Evropi. Nekoliko več jih je v Vzhodni Evropi, saj tam živi tudi več Romov. V Evropi jih živi okoli 10 milijonov, od tega jih je v EU-ju okoli 6 milijonov. Samo z vstopom Romunije v EU se je število Romov povečalo za dva milijona, saj jih tam živi največ. Vendar to ne pomeni, da se kršitve dogajajo samo tam. AI se sicer posveča trem vidikom kršitev romskih pravic. Eden izmed vidikov so prisilne izselitve; do njih zlasti prihaja v Romuniji, Italiji in Franciji, kjer so se odmevni primeri dogajali pred dvema letoma.

V Franciji so skušali izseliti predvsem romunske Rome, ki so se preselili tja. Kako številčna je romska populacija v Franciji?

Francija ima okoli 500.000 Romov; okoli 15.000 se jih je doselilo po vstopu Romunije v EU v skladu s pravilom o prostem pretoku ljudi v EU-ju. Francoske oblasti so te Rome razglasile za nezakonite priseljence in jih pred dvema letoma poslale nazaj v Romunijo.

Ali je po vstopu vzhodnoevropskih držav, kjer živi veliko Romov (Češka, Slovaška, Romunija, Bolgarija ….), v EU prišlo do velikih migracij romskega prebivalstva?

Nekaj jih je bilo, vendar številke niso alarmantne. V Italiji, denimo, živi okoli 120.000 Romov in veliko se jih je tja preselilo še v času nekdanje Jugoslavije. Romi tako v Italiji predstavljajo približno le četrtinko odstotka celotne populacije. V Sloveniji je po neuradnih podatkih od 7000 do 12.000 Romov, kar pomeni okoli pol odstotka prebivalstva.

Italija je ena bogatejših evropskih držav in ima na razpolago več sredstev za odpravljanje tovrstne diskriminacije. Še vedno žal obstaja predstava, da se Romi radi veliko selijo. Vendar ni tako. Za Italijo imamo podatke, da se, recimo, občasno seli le okoli 20 odstotkov Romov, drugi pa so tam, kjer so.

Kje oziroma katere so najbolj drastične kršitve človekovih pravic pri Romih? Na Madžarskem je zelo močna nacionalistična stranka Jobbik, ki ima svojo madžarsko gardo, ki večkrat izvaja nasilne pohode na romska naselja.

Pri izobraževanju so Romi segregirani na Češkem, v Grčiji in na Slovaškem. Prisilne izselitve še naprej ostajajo prej pravilo kot ukrep v samo izjemnem primeru, in to v številnih članicah EU-ja, kot so Romunija, Italija in Francija. Na Madžarskem pa je še posebej problematično nasilje nad Romi. Med januarjem 2008 in septembrov 2012 se je zgodilo 61 nasilnih napadov na Rome ali njihovo lastnino, devet izmed njih je bilo usodnih, umrla sta tudi dva otroka. Podobno se občasno dogaja tudi v Italiji.

Področje izobraževanja je sploh problematično pri Romih.

Da, to je drugo pomembno področje, ki ga Amnesty International pokriva: diskriminacija pri izobraževanju. Ta primer smo posebej naslavljali na primeru Češke in Slovaške, o Sloveniji pa je AI izdala posebno poročilo z naslovom Napačni začetki že leta 2006. Ker lahko v Sloveniji otroci napredujejo do šestega razreda, ne da bi kakšen razred ponavljali (razen v izjemnih primerih), se lahko zgodi, da romske otroke 'spustijo' skozi šolski sistem, v šestem razredu pa skorajda ne znajo brati in pisati.

V OŠ Bršljin je na primer prišlo v šolskem letu 2007/08 do tega, da je od 25 romskih prvošolčkov kar 14 ponavljajo prvi razred, v zadnjih letih pa nekatere šole, vključno s to, uradno podatkov o romskih učencih sploh ne zbirajo več. Pri tem se sklicujejo na varstvo osebnih podatkov, četudi za romske učence dobivajo sredstva za ukrepe dodatne strokovne pomoči. In prav to sprenevedanje glede zbiranja podatkov je nevarno, ker ne poznamo realnega stanja in se vsi ukrepi dejansko pripravljajo 'na slepo'. Na te vidike opozarjajo našo državo tudi specializirane institucije Sveta Evrope in Združenih narodov.

Obstajajo tudi kakšni svetlejši primeri po Evropi?

V Evropski uniji so Romi ena od bolj diskriminiranih skupin prebivalstva. Šest milijonov Romov znotraj EU-ja po skoraj vseh kazalnikih človeškega napredka živi daleč pod nacionalnimi povprečji – osem od desetih Romov je ogroženih zaradi revščine. Skratka, na Na Češkem in Slovaškem so Romi segregirani in jih celo lahko ločijo v posebne šole. Ali pa v šolah naredijo posebne razrede in celo hodnike, tako je del šole rezerviran zgolj za Rome. Na Slovaškem je, denimo, še vedno nepismenih 90 odstotkov Romov.
Na splošno njihov položaj ni svetel.
Romski otroci imajo namreč pri izobraževanju velike težave, saj ko prvič pridejo v šolo, tam govorijo jezik, ki ga slabo poznajo. Pred tem niso hodili v vrtec, niso imeli posebne predšolske vzgoje in se tako niso počasi 'privadili na šolsko življenje'. Večinsko prebivalstvo pa pričakuje, da bodo romski otroci ob prihodu v šolo preklopili na nov sistem, ne da bi se šole kakor koli prilagodile. Zato je zelo pomembna individualna pomoč z romskimi asistenti. To je zelo pomemben ukrep, ki ga izvajamo tudi v Sloveniji. Vendar se velikokrat ustavi pri sredstvih, ki jih ni dovolj za tovrstno podporo.

Kako pa so sicer Romi medsebojno organizirani tako na lokalnih kot na evropski ravni, tudi glede reševanja njihove problematike?

O evropskem povezovanju sam nimam konkretnih podatkov. V Sloveniji so razmere različne: Romi v Prekmurju so bolj organizirani, medtem ko so na Dolenjskem nekoliko manj, a to je težko posploševati.

Ali obstaja kakšna evropska država, kjer se zelo zgledno posvečajo Romom in njihovim težavam?

Kot omenjeno, so splošno Romi zelo diskriminirani, a seveda obstajajo kakšne svetle točke, tudi v Sloveniji. V občini Krško so, denimo, uspešno naslovili problem dostopa do pitne vode v dveh naseljih, hkrati pa v drugih dveh izzivi dostopa do infrastrukture in vprašanja prihodnosti naselja ostajajo. Pokazalo se je, da je bila potrebna zgolj volja župana in občinskih svetnikov, da se stvari uredijo, četudi samo v teh dveh naseljih. Običajno se da zadeve urediti, če so lokalne oblasti temu naklonjene.

AI je organiziral podpisovanje peticije, s katero želite opozoriti na vprašanje dostopa do pitne vode pri številnih slovenskih Romih.

Od 20 do 30 odstotkov romskih naselij po uradnih podatkih na Dolenjskem nima dostopa do pitne vode, in to je tretji vidik, s katerim se ukvarja AI – neprimerne nastanitvene razmere. Zatika se pri tem, da občina napelje vodovod le do tistih objektov, ki imajo gradbeno dovoljenje. Številni Romi pa živijo v nezakonitih naseljih ali pa v nezakonitem delu sicer zakonitega naselja in zato nimajo dostopa do pitne vode. Vendar se ob tem pozablja, da so jih tja napotile občinske oblasti še v nekdanji Jugoslaviji, vmes pa tega izziva nihče ni naslavljal.

Po mednarodnem pravu bi morali vsi prebivalci imeti dostop do pitne vode. Če tega dostopa ni, so posledice široke in hude. Brez vode ljudje težje skrbijo za svojo higieno in za pranje svojih oblačil, zaradi tega so tako otroci v šolah kot odrasli na delovnih mestih lahko zasmehovani. Voda je nujna tudi za pitje in za kuhanje hrane, pri čemer je zlasti pomembna njena neoporečnost. Če morajo ljudje uporabljati vodo iz potokov ali pa jo hraniti v plastičnih posodah (npr. sredi poletne vročine), je njena varnost vprašljiva.

Drugo peticijo pa nameravate nasloviti na Evropsko komisijo?

Druga peticija je namenjena Evropski komisiji, konkretno komisarki za pravosodje Viviane Reading. Evropska direktiva o rasni enakosti je v primeru Romov velikokrat kršena, Unija pa na podlagi te direktive ni sprožila še nobenega postopka proti svoji članici. Na drugi strani ima odprtih 1757 postopkov, kjer gre za kršitve, denimo, pri obdavčitvah, glede varstva okolja ... Zato bomo zahtevali, da EU sproži postopke proti članicam na podlagi evropske zakonodaje o rasni enakosti. Vse evropske države imajo to področje urejeno v zakonodaji, ki pa je ne izvajajo. Zato jih je v to očitno treba prisiliti …

Ali je že prišlo do kakšnih postopkov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi romske diskriminacije tako proti državam kot proti lokalnim skupnostim?

Evropsko sodišče za človekove pravice je pozitivno razsodilo že v nekaj primerih. Eden takšnih primerov je bil D. H. proti Češki, kjer je bilo razsojeno, da je prišlo do diskriminacije, ker so romske otroke šolske oblasti namesto v redno šolo vpisale v šolo za otroke s posebnimi potrebami. Tam pa je program tako prilagojen, da otrok ni imel možnosti nadaljevanja šolanja v srednji šoli.

Na podlagi tega je Češka sprejela nacionalni akcijski načrt, s katerim bi odpravila diskriminacijo do leta 2015. Vendar se to ne izvaja. Češke pa v izvajanje nihče ne sili, niti ne kaznuje. V zadevi Yordanova proti Bolgariji pa je ESČP presodil, da je prisilna preselitev nezakonitega romskega naselja kršitev človekovih pravic – med drugim zato, ker postopek in vse možnosti niso bile izčrpane, ker se z romsko skupnostjo nihče ni pogovoril in dogovoril o možnih rešitvah.