Walter Scott velja za začetnika, utemeljitelja in tudi najznačilnejšega predstavnika evropskega zgodovinskega romana. To zvrst je začel z romanom Waverley leta 1814 in o njem je Goethe v znamenitih pogovorih z Eckermannom leta 1828 med drugim povedal, da je omenjeni roman "treba postaviti nedvomno ob stran najboljšim stvarem, ki so bile kdaj koli napisane" in naprej, da "pozneje ni napisal ničesar, kar bi bilo boljše ali vsaj enakovredno temu romanu". S tem pa se najbrž ni strinjal sam Walter Scott, ki je na prvo mesto postavljal svojega Starinarja, tretji roman iz cikla o Waverleyju. Zgodba se vrti okrog naslovnega junaka, ljubiteljskega zgodovinarja, arheologa in zbiralca dvomljivih antikvitet Oldbucka, osrednja ljubezenska zgodba pa je spletena okrog Lovela in Isabelle Wardour. Scott sam je zapisal, da je z romanom želel dokumentirati življenje na Škotskem v določenem obdobju, v tem primeru gre za zadnje desetletje 18. stoletja, in kako preteklost vpliva na sedanjost. V delu prevladuje komika s primesmi melodrame. Roman Starinar se začne s prizorom, ko Lovel na kočiji iz Edinburgha sreča starinarja Oldbucka in se zaradi skupnega zanimanja za starine in rimske ostanke spoprijatelji z njim. Oldbuck ga povabi k sebi v Monkbarns in mu med drugim razkaže zaplato zemlje, ki jo je kupil za velik denar, saj naj bi bila na njej sled samega Juliusa Agricole. Prizor, ki obsega četrto poglavje, velja za enega najzabavnejših v romanu. Interpretira Željko Hrs.
