Koncert za violino in orkester Edvarda Elgarja je zaradi svojih liričnih melodij, obsega in premišljeno zapisanega solističnega parta kmalu po premierni izvedbi, leta 1910, doživel velik mednarodni uspeh. Kljub temu, da je v začetku 20. stoletja Elgarjeva glasba že veljala za staromodno, so njegov koncert izvajali sami priznani solisti. Do konca stoletja ga je posnelo več kot dvajset violinistov! Še danes velja za enega najtežjih koncertov v violinskem repertoarju, ne samo zaradi svoje dolžine (izvedba traja med 50 in 55 minut) pač pa zaradi nenehnih dvojemk, hitrih menjav strun in zahtevnih, nenadnih ter velikih sprememb leg v levi roki. Elgar je koncert napisal za violinista Fritza Kreislerja, ki mu je pomagal z nasveti glede določenih pasaž – kljub temu da je bil tudi Elgar sam dober violinist. Tudi William Henry Reed, dolgoletni koncertni mojster Londonskega simfoničnega orkestra, je skladatelju pomagal pri lokovanju in prstnih redih – dokler ni bila vsaka fraza odigrana tolikokrat, da o tehničnih zagatah ni bilo več sledu. Od tu naprej pa se je moral vsak violinist znajti sam …
Poslušamo:
Edvard Elgar: Koncert za violino in orkester
Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št. 6, op. 74 - sklepni stavek: Finale - Adagio Lamentoso