Korak je začetek in pušča sledi na poteh, ki jih glava izbira po svoje. In nosi pečat opravljene hoje, obreda, ki vedno znova zaznamuje novo potovanje. Pravi popotniki so tisti, ki odhajajo, da bi potovali. In če se na potovanju odpre razgibana pokrajina, so pobočja gora tista, ki zahtevajo trud med vzponom in počitek pred spustom. Pot je povezana s premikom, z gibanjem, menjavo prostorov, s prostorom samim. Prostor pa je neločljivo povezan s časom, ki je gibljiva podoba negibne večnosti, struga, v kateri teče tok glasbe, ki je kontinuiteta zvokov, tonov in zvenov ter odsotnost teh. Prostor in čas, čas in zvok se gibljejo drug v drugega kot prekrivajoče se ploskve v spiralnem krožnem gibanju okoli osi, ki je nič tišine. Spet smo na naši zvočni avanturi in sprehod je oddih, odmik od stroge smeri. Pot je vijugava in med oddihom, ki je mirovanje, v spominih zazvenijo odmevi. Odmevi zvenov, ki naseljujejo pokrajine, v katerih se z razgledne točke pokaže dejavno prizorišče. Tu se dogajajo dogodki, vloge, premiki in gibi, življenje, impulzi in opazovanja. Za vsakim zvokom je misel, iz katere se izlušči smisel in zdrsne nazaj v nedotakljivo.
