O lepoti naj bi govoril? Zakaj le? Lepote ni več. Svet je postal grd, umazan, onesnažen. Ampak – saj ne bom govoril o stopnji ekološke zavednosti, govoril bom o lepoti v umetnosti, v glasbi. Umetnost: književnost, slikarstvo, kiparstvo, oblikovanje, fotografija, arhitektura in seveda glasba! Ta me najbolj zanima, ta naj bo predmet razmišljanja o lepoti. Do lepote je treba imeti nagnjenje, za lepoto se je treba žrtvovati, najprej pa si jo moraš prisvojiti v glavi in – to se sliši že kar malo čistunsko – v svojem srcu in tudi v pameti. To »srce« deluje kar malo omledno, ampak – če pomislim, kaj se zgodi, kadar so čustva nenadzorovana, moram priznati, da čutim spremembo v utripu srca, kadar so čustva še intenzivnejša, me oblijejo solze, čeprav ne jokam. S čustvi je nekaj narobe. Kadar so intenzivna, postanejo nenadzorovana. Nenadzorovana čustva pa so lahko nevarna. Pravim: lahko, kajti to velja za negativna čustva, za čustva, ki delujejo v napačno smer. S temi pa se pri glasbi ne kaže ukvarjati. To so čustva hude jeze, besa, sadizma ali celo mazohizma. Pri umetnosti prepoznamo samo pozitivna čustva. O teh bi rad govoril, pri tem pa se zavedam, da se tudi tu lahko zapeljemo v čustva, ki imajo pogosto napačne posledice.