Inženir Max Altenberg leta 1997 z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Tam ga prijatelj seznani z lepo Mašo Dizdarević, ki ima za seboj tragično ljubezen, pretrgano zaradi vojne, in razdrto zakonsko zvezo. Srečanje z njo naredi na Altenberga globok vtis. Nekaj dni se sestajata, potem se mora Max vrniti na Dunaj. Ob slovesu mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej nenehno spremlja. Altenberg na Dunaju izgubi stik z Mašo; ta odpotuje v Moskvo k hčerkama in nekdanjemu možu. Ko se po letu dni vrne v Sarajevo, izve, da ima raka na pljučih. Po neuspešni operaciji leta 2000 vnovič vzpostavi stik s Petrom Altenbergom. Na Dunaju jo po njegovem posredovanju drugič operirajo. Max se preseli k njej v hiško na griču Kahlenberg nad mestom. Brezupno se zaljubita drug v drugega. Skupaj potujeta na Štajersko, v Budimpešto, Grčijo in Trst. Vendar gre bolezen svojo pot. Medtem ko je Max službeno v Istanbulu, Maša 11. novembra 2002 na Dunaju v bolnišnici umre. Altenberg izgube ne more preboleti. Nazadnje se po nasvetu prijatelja Petra Kerna z Dunaja peš odpravi v Sarajevo na Mašin grob, kjer sreča njenega nekdanjega moža, znanstvenika Duška Todorovića, in se z njim pobrati. Po vrnitvi opiše svojo pot v podlistku v časopisu Wiener Zeitung in prevedejo ga v več jezikov. Srbski prevod njegovega potopisa predstavijo na beograjskem knjižnem sejmu in ob tej priložnosti spozna Mašino prvorojenko Amro. Ko se vrne v domovino, začne vsem pripovedovati zgodbo o svoji ljubezni in rumenih carigrajskih kutinah. Pripoved zaživi svoje življenje, vendar mu ne prinese pomiritve. Ob koncu leta 2006 se znebi vsega, kar ima odvečnega, in z vlakom odpotuje v Istanbul. O svojem odhodu ne obvesti nikogar, tudi sinov ne. Nastani se v hotelu Londres in nekaj dni blodi po mestu. Po večerji pri Bošnjaku Muradifu Hasanefendiću, s katerim se je seznanil na trajektu čez Bospor, iz njegove hiše odpelje v hotel neko Turkinjo, ki jo je očaralo njegovo pripovedovanje.